Slaviša Stajić iz 2. c o Fužinah, fužinščini in romanu Čefurji raus!

Čefurji raus! skozi oči Fužinca

V ponedeljek, 31. 5. 2010, nas je obiskal Goran Vojnović, avtor romana Čefurji raus!

Do zdaj sem knjigo prebral dvakrat, enkrat sem tudi gledal monodramo, ki jo igra Aleksandar Rajaković – Sale. Čefurji raus! je delo, napisano v t. i. fužinščini. Fužinščina je jezik, ki ga govorijo ne samo na Fužinah, ampak ga govorijo vsi ljudje z južnimi koreninami oz. ljudje, ki se vsak dan družijo s takimi osebami. Je mešanica slovenščine in južnoslovanskih jezikov (hrvaščina, srbščina, bosanščina, makedonščina…). Govori se samo v Sloveniji, nikjer drugje. Je kot neka vrsta narečja, tudi v npr. primorskih  narečjih opazimo vpliv italijanščine, v prekmurskih pa madžarščine. V fužinščini je veliko izrazov, ki se tvorijo vsak dan, zato jih ne moremo dati v kakšen slovar tujk, saj bi ga potem morali vsak dan posodabljati. Tvorijo se tako, da ko nekdo pove neko besedo narobe, in se ta beseda sliši zabavno, jo začne uveljavljati v neki majhni skupinici. Nato, čez nekaj časa, postane ta beseda del fužinščine.

Dogodki v romanu se odvijajo na Fužinah. To je ljubljanska četrt, ki spada pod četrtno skupnost Moste. Fužine so najgosteje poseljeno območje v Sloveniji, saj v 61-hektarski četrti živi okoli 18.000 ljudi (pribl. 385 na hektar). Fužine so zelo raznolike, saj tukaj živijo predvsem pripadniki jugovzhodnih predelov Evrope. Saj ste že slišali vic, da so Fužine olimpijsko naselje, ker so ljudje tu vedno v trenerkah in govorijo različne jezike? No, sam lahko potrdim, da je to res, saj sem tudi sam iz Fužin.

Večina dogodkov v romanu Čefurji Raus! je zelo zanimivih. Tudi sam sem marsikaj podobnega doživel. Tisti, ki knjige še niste prebrali, vam jo toplo priporočam, saj odlično opisuje normalno življenje na Fužinah v devetdesetih letih. Verjetno je vsak Fužinec že razmišljal o tem, da bi morali na Fužinah imeti svoj nogometni klub. In tudi, da ob nedeljah spimo čefurji do opoldanskih ur, saj je nedelja edini dan, ko sta oba od staršev doma in nam to ni po godu. Verjetno so se pri vsakem čefurju doma starši že prepirali, zakaj sarma ni v hladilniku, ampak je vedno na balkonu. Verjetno je tako kot v romanu veliko najstnikov včasih posedalo pred bloki. Mogoče zdaj, ko so vsi pred računalniki, to normalno fužinsko življenje ni več tako, vendar se najde par posameznikov, ki fužinsko tradicijo sedenja pred bloki še vedno ohranja.

Slaviša Stajić, 2.c